Na naši šoli se ves čas kaj dogaja – poleg pouka, seveda. Ker so naši učenci radovedni, učitelji pa jih ves čas spodbujamo k odkrivanju novih spoznanj, se radi vključujemo v projekte in mednarodne izmenjave. Tako smo že tretje leto del projekta Blossom v okviru Erasmusa; tokrat razvijamo raznotere in od začetka šolskega leta pa do zdaj je bila v ospredju jezikovna inteligenca, zato so bili rezultati našega »jezikanja« na šoli vidni na vsakem koraku.
Več mesecev smo delali – pisali, risali, imeli aktivne odmore, dan dejavnosti na temo jezikov, pa razstave in še marsikaj … veliki finale pa je bila priprava predstave, s katero so se učenci predstavili na mednarodnem srečanju šol na italijanskem otoku Elba. Ker je bila tema srečanja »narodni junaki«, smo najprej junaka izbrali – Kekca, seveda. Nato smo priredili zgodbo in napisali scenarij. Učenci, ki so bili - na podlagi svoje prizadevnosti v pripravah na srečanje - izbrani za igralce, so se besedilo igre naučili in jo začeli z mentoricama vaditi. Pripravili smo še sceno in kostume in komaj čakali na odhod na Elbo. Končno je prišla nedelja, 18. 3. 2018, ko smo se – kljub nizkim temperaturam – zbrali na šolskem parkirišču že ob pol devetih zjutraj. Sledili so obvezno fotografiranje, poslavljanje in objemi in že so bili trije fantje in tri dekleta skupaj z dvema učiteljicama pripravljeni na odhod. Ni mačji kašelj potovati najprej skoraj sedem ur s kombijem, nato pa še skoraj celo uro po razburkanem morju. Trajekt je bil sicer udoben, a kaj, ko so vreme ni bilo najbolj ugodno za plovbo. No, vsaj za nas s celine. A vse se je srečno izteklo in ob prihodu s trajekta so nas že čakali prisrčni in gostoljubni gostitelji Italijani. Odpeljali so nas na svoje domove, kjer smo preživeli cel teden. Od ponedeljkovega jutra dalje smo bili priča neverjetnim razlikam med nami in Italijani v navadah, kulturi, jeziku … Najprej nas je osupnila šola – bila je stara zgradba, na zunaj prav nič posebnega, skoraj nekoliko dolgočasna. A ko si stopil skozi vrata, si imel kaj videti – barve, napisi, toplina ljudi, uniforme oz. srajčke, ki jih nosijo učenci (fantje modre,dekleta bele), sproščen pogovor (brez prisotnosti mobitelov med učenci na šoli), spoštovanje do učiteljev, odprta vrata učilnic, zbranost pri pouku in popolna sproščenost, topli odnosi. Skratka, stvari, ki jih v naših šolah pogosto pogrešamo. Seveda smo bili šokirani tudi na negativen način, sploh kar se tiče časa in dojemanja pojma čakanja in točnosti. A s tem smo imeli težave le mi, saj smo vajeni, da nas ura ves čas priganja. Gostitelji so si dali veliko več kot s točnostjo opraviti s tem, da so nam pokazali otok, nas popeljali po skritih kotičkih – na goro Monte de la Croce, pa v muzej mineralov, v mesteca Porto Azzurro, Cappoliveri in Portoferaio in še kam. Kljub temu, da nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo uživali ob morju, v prelepi pokrajini in med prijetnimi ljudmi. Prav vsakdo, ki smo ga srečali v šoli ali zunaj nje, se je trudil z nami spregovoriti v angleščini, tako da moramo na tem mestu ovreči tezo o Italijanih in njihovem popolnem neznanju angleščine. Morda pa smo mi imeli le srečo. Kakor koli, prišel je četrtek, ko smo odigrali predstavo z narodnimi junaki vseh šestih držav, ki sodelujejo v projektu. Naša izvedba Kekca je bila res dobra, saj so se učenci tekst naučili odigrati profesionalno in na koncu poželi glasen aplavz. Vsaka dobra stvar se enkrat konča in tako je bilo tudi z našim gostovanjem na Elbi. V soboto zjutraj smo se le stežka poslovili od prijateljev. A roko na srce, vsi smo že malo pogrešali domače in prijatelje v Sloveniji. Pot nazaj smo si krajšali s pesmijo in pripovedovanjem o tem, kaj vse smo doživeli na Elbi. In na koncu ugotovili, da je bil Kekec res car, saj je bil prav zaradi njega ta teden čudovit. Na Elbi smo našo šolo predstavljali Ema, Tara, Petra, Timotej, Vid in Nikolaj ter učiteljici Sabina Kavšek ter Mateja Zupančič.
0 Comments
Leave a Reply. |
Archives
November 2018
Categories |